ŽIGA KORENT: VZPOREDNI SVETOVI
SLO / Brez dvoma je Žiga Korent v svojem prelivanju posamičnih izsekov iz realnega na platno trdno zasidran v figuro/objekt. Tako trdno, da figuralno izpostavlja do mere, ko prostor ni več pomemben. Prostor okoli figur ali objektov je le namišljena pokrajina, zapolnjena z močnimi in gostimi barvnimi nanosi, ki pa so vendarle naneseni domišljeno in tako v njih začutimo globino, ki pa jo spet zgradi z barvo. Prostor nastaja s prekrivanjem barvnih mas, skupaj s figuro/objektom pa avtor ustvari statičen odnos enega z drugim. Prazno, neotipljivo ozadje živi svojo dinamiko in figuralni del, ki je »položen« nanj, se javlja kot izrezan in naknadno lepljen na površino – celota tako spomni na kolaž.
V Žigovem delu tako izpostavimo figuro/objekt in barvo, medsebojna prepletenost pa ustvarja podobe, ki posežejo in izpostavijo popolnoma vsakdanje trenutke posameznika ali skupine. Slednje ga kot umetnika močno zaznamuje – razmisleki o človeku in medčloveških vezeh med posamezniki ter hkrati med posameznikom in družbo. Izpostavitev posamične figure, skupine ali predmeta je tako na mestu. Svet okoli nas postaja vse bolj natrpan z nepomembnim, ki prevzema našo pozornost, naš pogled usmerjen v svetove fotografij, iluzije namišljenih potrebnih stvari. Plakati, ki nas nepretrgoma vabijo, oglasi, kamorkoli se ozreš – kupi, kupi in se osreči. Materialno preveva vse pore naših misli, če je materialno, je tudi sreča verjetnejša. Premalokrat pa opazimo popolnoma običajne stvari, ki v sebi nosijo pečat sreče – sedenje na klopci brez besed, guganje otrok na igrišču, domišljijske otroške igre, kjer je le nebo mejnik, lepota sadeža, ki nam je vsakodnevno pred očmi. Korent s svojimi izseki iz večinoma prijetnih vsakodnevnih trenutkov, ki se izvijajo iz vibrirajočih barvnih gmot, ki sicer dodajo dinamiko trenutka, podaja svojo lastno idealno vizijo družbe, lahko pa jo »beremo« tudi kot kritiko nečesa, kar v dinamiki vsakdana vse bolj postaja prej ko ne izjema.
V zadnjih serijah Korentovih del ozadja postajajo vse bolj otipljiva, kajti umetnost Korent razumeva kot nekaj, kar mora biti jasno videno in občuteno, brez nepotrebnega besedičenja – tako preprostemu kot izurjenemu in za umetnost občutljivemu očesu. Morda so zadnja nastala dela še prav posebno vezana na avtorjev intimni prostor, na njegovo družino, prek katere opominja na pomembno vlogo le-te, a se razgrinja v veliko širši kontekst družbe. Slednja naj prav s pozitivnim odnosom do posameznika, z optimizmom in refleksijo sedanjega družbenega stanja z drobnimi koraki odpira pogled v mirnejši in lepši jutri. V okviru raziskovanja osebnega likovnega izraza Korent zgodbo figure nadaljuje in sijoča, vibrantna barva še naprej ostaja umetnikova zvesta spremljevalka, kajti kot navaja avtor: »Barva je bila zame od nekdaj življenje.
V abstrakciji je dihala kot notranji utrip slike. Danes ta utrip prehaja v figuro, v prostor. Ne gre več le za to, da barva obdaja figuro – zdaj barva govori skoznjo, postane njeno tkivo, njena koža, njen notranji glas.«
Saša Bučan
ŽIGA KORENT: NOBEN DOGODEK NI ENA SAMA ZGODBA
SLO / Žiga Korent je magister slikarstva, ki ustvarja pomemben prispevek k figuraliki in realistični likovni umetnosti. Vse to počne na izrazito samosvoj, avtorsko prepoznaven in izoblikovan način. Dokazuje, da izbrana tematika, kljub intenzivni eksploataciji, ki jo je doživljala skozi zgodovino, še vedno premore veliko neodkritega. Tako ostaja vsebinsko in likovno odprto področje. S figuro se namreč najlažje poistovetimo, z njo lahko povemo največ. Lahko odigrava različne vloge in poslanstva, prikazuje različne dogodke in situacije ter prinaša raznolika sporočila. Premore pa tudi likovno-interpretativno draž. Tudi znotraj realističnih okvirov so odprte njene metamorfoze in variacije ter možnosti za povsem sodobno obravnavo.
Skozi niz slik Žige Korenta lahko spoznavamo nazorne, realistične, hkrati pa izrazito avtorsko zaznamovane likovno-formalne in tehnično-izvedbene pristope utelešanja človeških likov in njihovega vključevanja v prostor slike. Sodobnost, predvsem pa avtorski intimizem zaživi v odsevu historičnega značaja slikarskega medija. Izbrani figuralni liki so kot ogledalo družbe preneseni na slikovni ekran. Odigravajo zgodbe življenja, prostora in časa, tako kot jih zaznava in doživlja avtor sam. Akterje in prizore oblikuje bogato ozadje znanj in vedenj, ki odlikujejo slikarja samega. Po primarnem poklicu je namreč oblikovalec tekstilij in oblačil, kasneje pa se je posvetil tudi študiju kognitivne psihologije in seveda slikarstva, ki mu v likovno-vizualno podobo omogoča zajeti zavedanje, da ljudje nismo le fizična bitja, ampak tudi biološka, kognitivna, družbena, kulturna, zgodovinska in celo digitalna. Tako v svojih slikarskih kompozicijah zrcali lasten miselni, emotivni in kreativni potencial. Preko zunanje podobe prehaja v notranje svetove posameznika, ter nenehno povezuje osebno in obče, intimno in družbeno. Seizmografsko občutljivo razkriva kompleksnost živih bitij in medčloveških odnosov ter v vsakem dogodku ne piše le ene zgodbe, ampak jih razkriva več.
Avtor tankočutno spremlja tok družbe in posameznika v njej. Njegova dela se porajajo na meji med družbeno lepim in zaželenim trenutkom, ki v nas vzbudi čustva sreče in veselja, in družbeno nezaželenimi sistemi delovanja, v katere smo ujeti.
Na avtorski način neguje klasične figuralne kanone in svojim akterjem zaupa intimen pogled na aktualne situacije. Velikokrat to izrazi celo z avtoportretno upodobitvijo ali pa za nosilce zgodb izbere članice svoje družine. Osredotoča se na realistično upodobitev ljudi, pri čemer pa posebno pozornost posveča njihovim čustvom in dinamiki. Njegove figure so namreč izrazno močne. Njihova zgovornost in živost vejeta predvsem iz oči in ustnic, medtem ko je plastika obraza nekoliko zadržana oz. so obrazne poteze manj izpostavljene. Avtor se skrbno posveča tudi modelaciji oblačil. Vsekakor pa ga v statičnem slikarskem mediju zanima dinamika. Figure so aktivne, le za trenutek zaustavljene v inertnem stanju. Posebno pozornost posveča kadriranju prizorov, ki je pogosto likovno nadvse zanimivo, posebno in celo drugačno, vsekakor pa krepi in osmišlja vsebine. Avtor za razkrivanje življenjskih situacij včasih izbere le segment človekove pojavnosti in je pri tem prav tako lirično popoln in jasen.
Izbor slik, ki so nastajale v zadnjih letih, je dokaz slikarjeve evolucije, analitično osmišljenega sosledja in ustvarjalnih faz, ki jih je predelal. Čeprav sledimo Korentovi neomajni odločitvi za figuro, njegovi ustvarjalni začetki pripadajo abstrakciji. Kot ostalino preteklosti jo v fragmentu ohranja skoraj v vsakem likovnem delu in z njo v kompozicije vnaša sporočilo svetlobe (meč bojevnika na sliki Weary warrior – Utrujeni bojevnik, kaktus v kompoziciji Army of Trolls – Vojska trolov …).
Figure je začel umeščati na abstraktna ozadja. Ta so bila plastena in oblikovana s številnimi odprtimi, mehkimi, brez jasne artikulacije podanimi nanosi. Lahko jih pojmujemo kot prostore raziskovanja barvnih odnosov ali pa palimpsestno učinkujoča ozadja, ki vzpostavljajo nekakšen duhovni ambient, prostor izrečenega v neizrečenem, skratka prostor mu je zelo pomemben, saj z njim lahko pove še več.
Slike so koloristično pestre in živahne. Za zunanjo fascinacijo so prisotne introspektivne vsebine. Premorejo močno sporočilno, sugestivno, asociativno, emotivno in simbolno vrednost. V avtorsko svojstvenem barvnem ovrednotenju se odvijajo dialogi med toplimi in hladnimi vrednostmi, med svetlobo in senco, a v slogu slikarjeve življenjske filozofije, tudi v barvah vedno zmaguje pozitivizem. Barva mu predstavlja življenje, svet pestrosti in občutek lepega. V intenzivno paleto akrilnih barv vključuje tudi neon vrednosti. V vsej tej pisanosti je ohranjen izostren občutek za tehtanje barvnih mas.
Za Žigo Korenta je podoba sekundarna; je manifestacija ideje, misli, besed, občutkov, želja, ki ga vodijo k njeni uresničitvi. Kljub refleksijam resničnosti, je slikar ustvarjalec »paralelnega« sveta, zatočišča lepšega in boljšega. Njegov pogled se torej ne konča s predstavitvijo aktualne problematike, s pastmi sodobnega časa. Kritiko zamenja z ustvarjanjem lastne vizije, z likovno-vizualno močnim sporočilom, kako bi morali živeti, s predstavitvijo sveta brez senc, ki postane tudi naslov njegove osrednje slike (In a world without shadows – Svet brez senc). Kompozicija temelji na barvni napetosti, ki ustvarja čustveni prehod. Temnejši in hladnejši odtenki so prisotni v ozadju, barvna atmosfera prvega plana, v kateri sta deklici, pa je intenzivno rožnata, toplo rdeča, žareče rumena ter pomirjujoče zelena. Je kot svetla, topla, varna oaza sredi »ponorelega« sveta.
Po umetnostnem zgodovinarju Norbertu Lyntonu je umetnik tudi učitelj, njegovo delo pa apel. Wanderer in a Digitalscape – Popotnik v digitalni pokrajini je neke vrste Korentova parafraza na sliko Casperja Davida Friedricha z naslovom Menih ob morski obali. Na njej avtor sam izbira med temo digitalnega sveta in barvitostjo resničnosti ter se seveda odloča za slednjo. Žiga Korent se je torej odločno odločil, njegove slike pa so opomnik za vse nas, saj smo odgovorni za to, kakšen svet in kakšno prihodnost ustvarjamo.
Anamarija Stibilj Šajn
ŽIGA KORENT: NEVIDNE VEZI
SLO / Ustvarjalno delo Žige Korenta temelji na utopični viziji sveta, saj v nasprotju s prevladujočimi medijskimi podobami humanitarnih in naravnih katastrof upodablja utrinke iz vsakdanjega življenja, ki jih dojamemo kot podobe sreče in veselja. Prepričan je namreč, da je najboljša kritika družbe prikazovanje idealiziranega življenja, prežetega z ljubeznijo in mirom, o kakršnem zagotovo vsi sanjamo.
Nova Korentova slikarska dela predstavljajo nadaljevanje prejšnje serije slik z osrednjim motivom poljuba kot ene najbolj čutnih oblik dotika, le da so tokrat v središču njegovega zanimanja vizualne upodobitve medčloveških vezi, ki omogočajo nekoliko bolj odprto vsebinsko interpretacijo del. Na slikah se vrstijo podobe figuralnih prizorov, (delno) povzetih po fotografskih predlogah, ki so sicer omejeni zgolj na fragmente spodnjega/zgornjega dela teles in prikazani v povsem nerealnem prostoru. Vendar je iz postavitev figur, njihovih gibov in relacij med protagonisti jasno razvidno, da gre za upodobitve intimnih trenutkov skupnega življenja, kot so sprehod mlade družine, srečanje fanta in dekleta, počitek starejšega para na klopi ipd. Tako redukcija motivov kot tudi postavitev figur v abstrakten prostor seveda pričata, da ga ne zanima objektivnost prizorov, pač pa vizualizacija določenega razpoloženjskega stanja ali občutja. Nedefiniranost motivov pa omogoča tudi gledalcu, da podobe dopolni z lastno vsebino.
Korent stopnjuje vzdušje na svojih slikah tudi z upodobitvijo prizorišča, ki je pravzaprav čista barvna struktura, oblikovana iz številnih pastoznih nanosov intenzivnih, žarečih barv. Kljub abstraktni naravi ozadja, na katerem je globina nakazana zgolj s sencami ali z madeži hladnih barv, pa dajejo podobe vtis celovitosti, k čemur nedvomno pripomore artikulirana obdelava slikovne površine, ki je pomembna karakteristika avtorjevega likovnega izraza. S čopičem namreč oblikuje gosto barvno substanco v reliefno teksturo, ki ustvarja na slikovni ploskvi tridimenzionalni učinek in stopnjuje psihološke učinke naslikanih motivov.
Da je barva najpomembnejši element avtorjevih del, je še posebej očitno na slikah, ki se širijo v galerijski prostor. Slika Srečanje je denimo v celoti večplastna, dinamična struktura ekspresivnih barvnih potez in madežev, le na spodnjem delu platna, ki se razteza tudi na tla, proti gledalcu, opazimo stopinje čevljev, odtisnjene s črno barvo. Zgodba nekega srečanja je torej v tem primeru še bolj odprta, univerzalna, hkrati pa se zdi, da želi avtor vzpostaviti nevidno vez tudi z gledalcem.
Korentova dela so po eni strani specifična zaradi načina podajanja vsebine: neobičajnega kadriranja, deljenih prizorov in širjenja slikarskih podob v prostor in na predmete. Po drugi strani pa nas pritegnejo s svojo barvitostjo, svetlobo in temeljnim avtorjevim sporočilom: da svoje lastno življenje ponovno osmislimo s spontanostjo, iskrenostjo, igrivostjo, veseljem in lepoto dragocenih vsakdanjih trenutkov, ki prepogosto uidejo naši zaznavi.
Nataša Kovšca