Artist statement / Izjava umetnika

ENG / Human and social influences manifest in everything that surrounds us—in nature and in the cultural landscape. Our embeddedness in contemporaneity and society is, therefore, a constitutive part of our creative expression. In the past, my artistic practice was grounded in a utopian vision of the world; my paintings primarily reflected the idea that the best critique of society is the depiction of an idealized world. I believed that no person, no object, and no event consists of a single story. There are always multiple narratives, and they are not necessarily aligned. Every banana, every orange, every horse can have its “reversed banana”—its second, third, or fourth story. These are not opposites, nor the same story told from a different angle; they are coexisting narratives. They speak of the same issue or object in different ways, observing, understanding, and feeling it differently, yet they do not exclude one another.

However, I have come to realize that there is an edge. I became increasingly aware of that line from which light can no longer escape—where stories disappear into a single, vast blackness. I found myself paying ever closer attention to the threshold of this extreme edge.

From a portrayer of a better (idealized) version of the world, I have moved toward the role of an observer holding a mirror to society. Humans are complex beings—physical, biological, cognitive (emotional, rational), social, cultural, historical, and even digital. Our communities have economic, historical, philosophical, religious, and political dimensions. All of this makes us multilayered, if not transdimensional, entities. It is practically impossible for our creative work not to be shaped by both the heritage of the past and the time we inhabit. This conceptual shift, which calls for a more direct response to social reality, initiated a period of exploration and a search for new artistic solutions. These changes were gradual; the first steps can be seen as early as 2021, becoming especially evident in works from 2023 onwards. While the early pieces were hybrid, 2025 marks the emergence of works representing a completely new approach. The colours remain, but colour is no longer merely a carrier of mood—it has become a builder of space.

The purely abstract background of the pictorial field, in all its vibrancy and intensity, proved to be an unreliable signifier. I had worked on the hypothesis that the viewer would fill the image with their own individual content, and that the final experience would be more or less shared. I assumed that an abstract background would allow the viewer to feel more and connect more deeply than a fully representational one. I believed in a common cultural and social meaning within this chromatic structure—one that guides understanding while leaving space for the viewer. I have since learned that pure abstraction does not always function as silence; it can also function as noise. My new visual language is not about limiting the viewer, but about more precisely directing their gaze into those layers of reality that colour alone cannot capture. The viewer requires more visually familiar elements to activate their engagement with the painting. Too much semantic openness often triggers the opposite of the intended effect—less engagement rather than more. Instead of a rich background to be filled with interpretation, the viewer often sees only an abstract plane, disconnected from the object.

This does not mean that the abstract background was inherently flawed; rather, it is a realization that a solution to one problem is not universal. As I began to engage with more complex and multilayered content, I realized that my visual language required an upgrade. Through this evolution, my images have become semantically more precise and intricate. What was previously lost in the indistinctness of the abstract background, I have now managed to capture within a structure that no longer allows for interpretative noise, but instead invites a deeper reading of the artistic record. This development has been organic, with form and content evolving in tandem. It is a testament to the fact that constant exploration, adaptation, and reflection are inevitable in a complex world. END.

SLO / Človeški in družbeni vplivi se kažejo v vsem, kar nas obdaja, v naravi in kulturni krajini. Zato je naša vpetost v sodobnost in družbo pravzaprav konstitutiven del našega kreativnega ustvarjanja. V preteklosti je moje ustvarjalno delo temeljilo na utopični viziji sveta, z mojih slik se je v prvi vrsti zrcalila ideja, da je najboljša kritika družbe slikanje idealiziranega sveta. Verjel sem, da noben človek, noben predmet, noben dogodek ni ena sama zgodba, pač pa je zgodb vedno več in ni nujno, da so usklajene. Vsaka banana, vsaka pomaranča, vsak konj ima lahko svojo narobe banano, tisto drugo, tretjo, četrto zgodbo. To ni nasprotni pol, to ni ista zgodba povedana z drugega konca, to so zgodbe, ki sobivajo. To so zgodbe, ki o istem problemu, o istem predmetu govorijo na drug način, ga opazujejo drugače, ga razumejo različno, ga čutijo na drugačen način, vendar se kljub temu ne izključujejo. Pa vendar sem spoznal, da obstaja rob in tega sem se začel vse bolj zavedati. Čedalje bolj očitna je postala tista linija, od koder svetloba ne more več pobegniti, ko zgodbe izginejo v eno samo veliko črnino. Vse bolj sem postal pozoren na mejo tega skrajnega roba.

Od prikazovalca boljše (idealizirane) različice sveta sem se v luči spoznanj pomaknil bolj v vlogo opazovalca, ki nastavlja ogledalo družbi. Ljudje smo namreč kompleksna bitja ̶ fizična, biološka, kognitivna (čustvena, racionalna), družbena, kulturna, zgodovinska in celo digitalna bitja. Naše skupnosti imajo ekonomske, zgodovinske, filozofske, verske, politične vidike. Vse to nas dela mnogoplastne, če ne celo transdimenzionalne entitete. Praktično nemogoče je, da na naše ustvarjanje ne bi vplivala tako dediščina preteklosti kot tudi čas, v katerem živimo. Zaradi tega miselnega preskoka, ki kliče po bolj neposrednem odzivu na dogajanje v družbi se je pričelo obdobje raziskovanja in iskanja ustreznih likovnih rešitev. Te spremembe so bile postopne, prve korake je mogoče opaziti že v letu 2021, še posebej pa je sprememba očitna pri delih, ki nastajajo nekje od leta 2023 naprej, pri čemer so prva dela še zelo hibridna z elementi obojega, v letu 2025 pa se že pojavijo dela, ki predstavljajo popolnoma nov pristop skoraj brez sledi starega. Barve namreč ostanejo, vendar barva ni več le nosilec razpoloženja, ampak postane gradnik prostora.

Čisto abstraktno ozadje slikovnega polja se je v svoji barvitosti in intenzivnosti namreč pokazalo za nezanesljivega označevalca. Gradil sem namreč na hipotezi, da bo gledalec podobe dopolnil s sicer sebi lastno (individualno) vsebino, glede na različne izkušnje in znanja, ki jih ima, pa vendar, da bo hkrati končna izkušnja vsem gledalcem bolj ali manj skupna. Torej, da bo gledalec preko abstraktnega ozadja lahko občutil še več in se globlje povezal z delom, kot če bi mu kontekst in okoliščine do potankosti predstavil z reprezentativnem ozadjem. Predvideval sem, da obstaja skupen kulturni in družbeni pomen te barvne strukture, ki hkrati usmerja razumevanje in pušča prostor gledalcu. Spoznal sem, da čista abstrakcija v mojem primeru ne deluje vedno samo kot tišina, temveč lahko tudi kot šum. Moj novi likovni jezik zato ni omejevanje gledalca, temveč preciznejše usmerjanje njegovega pogleda v tiste plasti resničnosti, ki jih zgolj barva ne more ujeti. Gledalec namreč potrebuje več vizualno znanih stvari za aktivacijo ob sliki. Preveč pomenske odprtosti namreč sproži ravno nasprotno od željenega, ne več doživljanja pač pa manj. Namesto, da bi gledalec videl bogato barvno ozadje, ki ga lahko prosto napolni s svojo interpretacijo dogajanja, s čustvi, z razpoloženjem, vidi samo abstraktno barvno ploskev, pogosto nepovezano z objektom na sliki.

Kar pa ne pomeni, da je bilo kaj narobe z abstraktnim ozadjem slikovnega polja, nasprotno, gre zgolj za spoznanje, da rešitev enega problema ni vedno univerzalna in da lahko že majhna sprememba povzroči nedelovanje celote. Slednje se je pri meni, še posebej, ker sem želel tudi pomensko z deli doseči več oz. se ukvarjati z bolj kompleksnimi in večplastnimi vsebinami, hitro pokazalo kot resnično, in v mojem primeru tudi problematično. To je namreč pomenilo, da tudi moj likovni jezik potrebuje nadgradnjo. Z novim pristopom, z evolucijo lastnega likovnega jezika sem dosegel, da so podobe postale pomensko točnejše in večplastne. Tisto, kar se je prej izgubljalo v nedorečenosti abstraktnega ozadja, sem zdaj uspel uloviti v strukturo, ki ne dopušča več interpretacijskega šuma, temveč vabi k poglobljenemu branju likovnega zapisa. Za konec moram poudariti, da je bil razvoj tako likovno kot tudi vsebinsko organski in se je sproti dopolnjeval in nadgrajeval. Tako se je še enkrat več pokazalo, da je konstantno raziskovanje, prilagajanje in premlevanje v kompleksnem svetu neizogibno. KONEC.